Razpotovano
13 komentarjev 28.04.2008 kobilica
Najini upi,
so imeli svojo svatbo,
na katero sva povabila
vse kar sva premogla.
Naslednjič,
je še vse sveže in dehteče
začel spirati dež vsakdana,
ki je dodobra namočil
vse kar sva živela.
Včasih sva kričala,
veliko iz ugodja
a tudi iz obupa.
Jaz sem tebi:
” Ti sploh tega ne razumeš.”
Ti pa meni:
“Ti pa govoriš kar tja v tri dni”
Nekajkrat,
so se iskrice
razkresale v požare,
ki so jih gasili tisti spomini,
ki so bili še pri zavesti.
Počasi sva uspela barko
privezati na čeri,
da jih ne bi novi valovi
razmetali po obali
midva pa bi ostanke
iskala v vasi med domačini.
Ti bi naju čudno gledali
in svetovali:
“Ne hodita na morje,
če ne preneseta valov!”
A, po vsem kar sva doživela,
sva še vedno skupaj,
in po vseh viharjih veva,
da se bo naslednji prej ali slej
umiril v sončni zahod.
A, nama ni tako lepo,
povej,
a ni to na koncu koncev
to tisto,
zaradi česar sva začela
svatbo?
Oba prepotovana.
Kategorija: POEZIJA
