USOJANJA

Žaba je skočila na luno

5.04.2008

Na prizorišču je trda tema, luč osvetljuje samo prednji konec, vse ostalo je v mraku. Morala bi biti tišina, a jo je zagodel mimoidoči s kašljanjem ( tuberkoloza pač)

“No dajmo dajmo ” se kar naenkrat razleže po sceni. Tak zvok, ki te vrže na podn, četudi si ga slišeal že ničkolikokrat.

” Ton?”…………..

“Teče”

“Kamera?”

“Teče”…………

“Ekšn”……………………..

Na sceno prileti pink ponk žogica in v odbijajočih odbitkih skače sem in tja. Oči ki temu sledijo,
so nekako v poziciji, ki smo jo vajeni pri nogometu. Odbitki so vedno krajši dokler se nekje na robu
samo še kotrlja.

Nenadoma se žogica razpoči in zasliši se ….

Spet je tema, razbiti deli žogice pa se kar naenkrat začnejo premikati, zaplešejo kot v tornadu, nosi jih iz enega kota v drugega, vedno bolj se družijo v neko kepo , vedno bolj zeleno je in vse se v trnutku konča, ko na točko, ki jo riše žaromet skoći zelena žaba.

” CUT, CUT, CUT,”

Režiserju se utrga, vrže trobljo po tleh, sleče srajco, začne plesat po sceni, kušne kamermana, pa tajnico režije, pa lučkarja, z k sebi povlečbimi gibi vabi na sceno žensko v črni obleki, z rahlo rožnatimi ustnicami in povdarjenimi vekami.

Ona se ne da dvakrat prositi, s mačjimi koraki se vleče proti njemu, on jo dvigne, zavrti okrog sebe, črn suknjič odfrči, spodaj samo še siv mrežast modrc, ki režiserja dorajca do te mere, da pospeši ritem, drvita po sceni kot prej tista žogica in na koncu jo s prizorišča odnese v zaoderje.

Nazadnje se samo še sliši………….

yesssss yesssssss yeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee s s s…

V kategoriji Kakšen smisel ima poezija, POEZIJA